Popkulturne prigode

Zadnjič na razstavi vzhodnonemškega slikarja Gerharda Richterja (v Albertini na Dunaju) zagledam sliko, ki mi je bila sumljivo znana in domača. Ker Richterja od prej nisem poznal – na razstavo me je namreč zvekla punca, češ, to moraš videt – sem si nekaj časa razbijal glavo, od kod njegovo sliko poznam in zakaj se mi zdi, da jo videvam skoraj vsak dan. No, kmalu sem se spomnil.

To je Richterjeva slika iz serije Sveče

In to je moja asociacija:

Sonic Youth so te dni izdali že šestnajsto ploščo, The Eternal, ta na sliki pa je njihova šesta, Daydream Nation, iz leta 1988, ki velja za najpomembnejšo ploščo alternativnega rocka (zaradi te plošče je izraz alternativni rock sploh nastal) in po mnenju Pitchforka za sploh najpomembnejšo ploščo osemdestih let prejšnjega stoletja. Na njej najdete tudi komad Candle, ki ga je navdihnil prav Richter:

Dvajset let pozneje na novi plati še vedno znajo zlorabljat svoje kitare – What We Know:

Nekaj novih komadov se da slišat na njihovem MySpacu, lahko jih spremljate tudi na Twitterju, njihov domači sajt je pa itak zakladnica arhivskih posnetkov. Pa poskusite jih ujeti v živo – jaz sem jih lani dvakrat, pa jih bo treba še kdaj. Evo, za konec tega zapisa še meni najljubši komad – Sugar Kane:

PS. Malo ljudi ve, da so leta 1990 v bistvu Sonic Youth pripeljali takrat še neznano Nirvano na Geffen Records. Vse ostalo je zgodovina.

Pred kratkim je Kanye West na svojem blogu presenetil z izjavo, ki je pretenciozna celo za ultra-samozavestnega človeka, kakršen je on. Kralj samopromocije namreč trdi, da na svoje glasbene soborce gleda kot na žive legende, na nekakšne reinkarnacije velikanov sodobne muzike. Justin Timberlake je zanj novi Michael Jackson, Beyonce Tina Turner, Jay Z Sinatra (!), Thom Yorke pa Roger Waters. Kdo je potem Kanye West?

Glede na velik ego, zase verjetno sploh ne najde dovolj pomembne paralele v preteklosti. Je pa sicer ta izjava lepa iztočnica za tri rokerice, ki jih trenutno poslušam in zraven razmišljam, na koga me spominjajo po muziki in tudi po videzu:

Florence Welch iz benda Florence And the Machine s svojim singlom Rabbit Heart in rdečimi lasmi spominja na mlado Kate Bush iz spota Running Up That Hill. Takšna angleška bledolična lepota, ki zna bit precej seksi.

Florence and The Machine – Rabbit Heart

Karen O iz Yeah Yeah Yeahs sicer ni blond, je pa njena prezenca na odru precej podobna tisti, ki jo je imela Blondie v zlatih časih. Tudi zadnja plata Yeah Yeah Yeahs ima tak kiči zvok, ki diši po osemdesetih, ko je bila Blondie zvezda mokrih sanj marsikaterega tipa. Spomnim se izjave nekoga, ki je bil kot mladenič njen totalni fen, celo malo zaljubljen vanjo, in je potem v devetdesetih na nekem koncertu s svojim bendom nastopil kot njena predskupina (takrat ji je ratal njen zadnji hit Maria in je bila že kar v letih). Pa ji tip pove štorijo o tem, da je imel v svoji sobi ogromen poster z njeno podobo in se ji izpove, kako je bil zaljubljen vanjo. Ona pa ga samo pogleda, se nasmehne in reče: »Whatever, kid«. Če to ni seksi odgovor … Po moje se je spet zaljubil.

Yeah Yeah Yeahs – Zero

Angležinja Natasha Khan je Bat For Lashes, štafeto pa prevzema iz rok PJ Harvey, katere vokalne akrobacije skuša mestoma posnemati. Njen singl Daniel je zame najboljši komad iztekajoče se pomladi.

Bat For Lashes – Daniel

Ko je leta 2007 Axel Willner pod umetniškim imenom The Field izdal singl A Paw In My Face s svoje prve plate From Here We Go Sublime (btw: ena boljših plat tistega leta), je celoten techno komjuniti ob zaključnih taktih padel v nezavest. Ko so v zadnjih desetih sekundah slišali, kateri komad je tip posemplal v tem res genialnem singlu, niso mogli verjeti ušesom. Okej, zdaj pa pop kviz:

Tole je The Field in misteriozni A Paw In My Face, pa poskušajte ugotoviti, kateri znan pop komad se razkrije v zadnjih desetih sekundah:

Zdaj pa preverite, če je bil vaš odgovor pravilen – delček sempla se sliši točno na začetku tretje minute komada, ki ga sigurno poznate:

The Field je pravkar izdal novo plato Yesterday And Today, ki si jo lahko poslušate na njegovem MySpaceu.

A kdo še sploh gleda filme? Zadnje čase se mi zdi, da vsi frendi raje žulijo razne TV-nadaljevanke. Ko jih vprašam, zakaj, odvrnejo, da ne najdejo več 2 uri časa za film in da si zvečer lažje vzamejo slabo uro za sveži HBO-jev hit, ki so si ga tekom dneva potegnili z neta. Štos je v tem, da isti ljudje (priznam, sem med njimi) potem gledajo po 5,6 delov ene nadaljevanke v enem kosu dolgo v noč. Toliko o tem, da nimamo več dveh ur časa za filme, heh … Sicer se tu pa tam še najdejo dobri ameriški filmi, a se vseeno zdi, da so v zadnjih 10 letih vsi dobri scenaristi iz Hollywooda pobegnili na televizijo. Kako to?

Medtem ko Hollywood reciklira japonske in korejske horrorje (trilogija Ring in razni odvodi), evropske arty trilerje (Scorsese naj bi delal rimejk Hanekejevega Cache) in celo lastne izume (Superman, Hulk, Batman) z mešanimi rezultati (da o neskončnih nadaljevanjih dolgočasnih serijalov a la X Men in Fantastic Four sploh ne govorim), na ameriških TV-mrežah vsako sezono vznikne ena ali več vrhunskih nadaljevank. Po revitalizaciji te televizijske forme s strani ustvarjalcev Sopranovih so iz vseh lukenj pokukali scenaristi, ki so prej verjetno vozili taksije po LA-ju in filmskim producentom pod nos tiščali svoje ideje (ti so takrat raje vlagali denar v šesti del abotne sage Saw), zdaj pa so jih lahko končno in nenadejano udejanili na televiziji. Ta jim za razliko Hollywooda ponuja več svobode pri razvoju karakterizacije likov, eksperimentiranje z razvojem zgodb in nekaj, kar v recesijski dobi ni nepomembno, dolgoročnejše avtorske pogodbe . Danes ima tako vsak od nas par najljubših nadaljevank, ker pa je to bolj muzički blog, ne bom težil s tem, zakaj rad gledam Mad Men, Generation Kill ali Prison Break, ampak vam raje povem, katere imajo najboljšo muziko:

1. Sopranos

Šest sezon, ki jih bo kvalitativno težko preseči, je odlikoval tudi super soundtrack, poln Stonesov, Floydov, Dylana … Tukaj so top trije komadi, po katerih sem si Tonyja in trupla, ki jih je pustil za sabo, najbolj zapomnil:

RL Burnside – It’s Bad You Know

A 3 – Woke up this morning

Frank Sinatra – It Was A Very Good Year

2. Lost

Zaradi že skoraj nepregledne pripovedne linije in samosvoje mitologije, ki je za sabo potegnila web enciklopedijo in celo novo številko revije Wired, Lost med vsemi nadaljevankami zagotovo najbolj zasvoji geeka v vas. Druga in tretja sezona se začneta z dvema klasičnima popevkama:

Mama Cass Elliott – Make your own kind of music

Petula Clark – Downtown

3. The Wire

Po mnenju filmskih! kritikov “najboljša TV-nadaljevanka vseh časov”, ki nikoli ni dobila nobene nagrade, je po moje obenem tudi najboljša kritika socialnih razmer v getoiziranih predelih ameriških velemest, ki je bila kdajkoli prikazana na malih ali velikih platnih. V genialnih petih sezonah, ki jih je spisal David Chase, bivši novinar časopisa Baltimore Sun, so se ukvarjali z drogeraško sceno, izobraževalnim sistemom, mediji in občinsko politiko mesta Baltimore. Posebnost vsake sezone je, da jo uvajajo različne priredbe komada Toma Waitsa Way down In The Hole. Tukaj je vseh pet v kronološkem vrstnem redu z navedenimi avtorji:

Blind Boys Of Alabama

Tom Waits

Neville Brothers

DoMaJe (to ni pravi bend, ampak skupina najstnikov z Baltimorskih ulic)

Steve Earle

PS. Dober vir z informacijami o novih nadaljevankah je Kratkočasnik.

Poletje je praktično tu in napovedujejo se mnogi koncerti legend v naši bližini: Leonard Cohen v Wiesnu, Bruce Springsteen v Udinah, Santana v Trstu so samo nekateri najbolj nezgrešljivi. Kaj pa Slovenija? K nam pride spet David Byrne, pa bojda Simply Red, obeta pa se tudi zagotovo najbolj smešen koncert leta: Feel the Phil Collins Show. Uf, že pravi Collins bi bil nočna mora… Ne zamudite tudi Arctic Monkeysov 5. julija na Dunaju ali par dni kasneje v Splitu ter Primal Screamov v Rijeki. Okej, maja v Ljubljani pa tole:

V klubu Cankarjevega doma avstralski avantjazzovski trio The Necks. Ponavadi odigrajo točno en komad, ki traja dobro uro, zato bodite točni.
Kje in kdaj.

Na različnih lokacijah v Ljubljani bo potekal Festival plakata Ljubljana ‘09 z osrednjo razstavo Mojstrovine, na kateri bodo razstavljeni najboljši plakati s socialno-politično vsebino mednarodno priznanih mojstrov plakata.
Kje in kdaj.

Gossip bodo otvorili sedaj že tradicionalni pomladni festival v Grazu, pomagali pa jim bodo Fever Ray, o katerih sem pisal pred kratkim.
Kje in kdaj.

Na Drugi godbi bodo nastopili The Ex z etiopskim muzičarjem z imenom Gétatchèw Mèkuria, ki igra saksofon. Pozabite na Khaleda, tole je verjetno najbolj obetaven koncert festivala.
Kje in Kdaj.

Še dva obvezna filma v naših kinih, ki pa imata nekaj skupnega – oba so pograbili Američani:

• Prvi je 13 (Tzameti) – odličen francosko-gruzijski triler, ki so ga po premieri pred petimi leti takoj odkupili Američani ter posneli svojo različico, ki bo premiero doživela letos. Priložnost torej, da še prej pogledate original, katerega junak se znajde v klasičnem toboganu hitchcockovskega moža, ki je preveč vedel. Jaz sem ga videl pred leti v Sarajevu, pa garantiram, da ga ne pozabiš zlahka. Bomba!
  Kje in kdaj.
• Drugi je State Of Play – ameriška različica briljantne istoimenske BBCjeve nadaljevanke v šestih delih iz leta 2003, katere režiser dandanes snema Harryja Potterja. Dveurni remake baje niti ni slab, tako da si ga poglejte, če nimate šest ur časa za original, ki se sicer dobi na torrentih. Za vse piarovce, novinarje in spin doktorje ogled obvezen.
  Kje in kdaj.

VIDEO

Trailer – 13


Gossip – Listen Up


The Ex in Gétatchèw Mèkuria


• 

Sredi devetdesetih je bil Chris Cornell (poleg Eddija Vedderja in Kurta Cobaina) ikona grunge scene. Plata Superunknown njegovega benda Soundgarden je zasedla prvo mesto na Billboardovi lestvici, Grammyji so začeli deževati … Ko so Soundgarden razpadli, se je čez čas pridružil trojici prav tako razpadlega benda Rage Against The Machine in nastala je superskupina Audioslave, s katero so si vsi vpleteni verjetno priskrbeli lepo penzijo. Chris je po samoukinitvi Audioslave nadaljeval solo kariero in pred dvema letoma naredil komad za vrhunsko Bondiado Casino Royale. Skratka, njegova kariera je bila (v komercialnem smislu) v permanentnem vzponu. Dokler ni srečal Timbalanda.

Soundgarden so nastali že leta 1984, se iz heavy rocka v pravem trenutku usmerili v bolj grungerske vode in z Nirvano ter Pearl Jam tvorili veliki triumvirat (drugi triumvirat grunge ere bi lahko bil: Alice In Chains, Smashing Pumpikins in Stone Temple Pilots). Konec devetdesetih so razpadli ob približno enakem času kot Rage Against the Machine, zato je Chris vskočil kot pevec namesto Zacha De La Roche, bend pa se je preimenoval v Audislave. Na pogled hecna kombinacija je začuda delovala in superskupine so bile naenkrat spet in (Velvet Revolver ipd).

Chris je do danes izdal tri solo plate, največ razburjenja, pa je sprožila tretja z imenom Scream, ki je pravkar izšla – v svojem slogu jo je namreč produciral hip hop producent Timbaland, o katerem sem že pisal. V bistvu so jo sesuli vsi po vrsti, v blogosferi pa se je razvilo pravcato tekmovanje, kdo bo Chrisa bolj ponižal. Trent Reznor je za letošnji prvi april celo sprožili šalo leta, ko je na svojem sajtu objavil novico, da bo novi album Nine Inch Nails prav tako produciral Timbaland – Reznorjevi feni so skoraj ponoreli.

Cornellova plata v resnici ni čisto zanič (je pa res, da je vse prej kot dobra), ima celo par potencialnih hitov – bolj je fene verjetno zmotila kombinacija dveh artistov, ki sta v glasbenih žanrih in imidžu tako daleč vsaksebi, da so tako sodelovanje težko požrli. Če si predstavljate: to je nekako tako kot da bi Quentin Tarantino režiral drugi del Seksa v mestu – mene že ob sami misli na to zvije v želodcu.

Linki:
http://www.myspace.com/chriscornell
http://www.myspace.com/audioslave
http://www.chriscornell.com/

VIDEO:

Soundgarden – Black Hole Sun – Na višku slave.

Audioslave – Cochise – Dober bend, a feni vseeno čakamo na povratek Soundgarden in Rage Against The Machine.

Chris Cornell – You Know My Name – Odličen Bond, niti ne tako slab komad.

Cornell in Timbaland – Ground Zero – Plata, ki jo bo skušal hitro pozabiti.

Marca se je pri nas bore malo dogajalo, se pa april vedno bolj kaže kot odličen mesec za uvod v obetavno koncertno sezono. Maja si obetam Drugo godbo in Jazz Cerkno, junij odprem z The Killers in zaključim z letos odličnim InMusic festivalom v Zagrebu, julija pa šibam na Jazz festival, ki letos gosti Johna Zorna. Potem pa na dopust. Okej, najprej aprilskih top 10.

• Butthole Surfers – Poleg Sonic Youth verjetno največji alter rockerji vseh časov, sigurno pa najbolj nori. Prihajajo na vabilo Igorja Vidmarja ob štiridesetletnici Radia Študent, jaz pa se že danes tolčem po glavi, ker me takrat ne bo v Ljubljani.
  KJE in KDAJ
• Roger Ballen – Nisem še šel do Jakopičeve galerije, mi pa vsi pravijo, da je zelo zelo kul. Šibam ta vikend.
  KJE in KDAJ
• Ez3kiel – Lani eden najboljših koncertov v Ljubljani za moje pojme. Vredno ponovnega ogleda.
  KJE in KDAJ
• Little Axe – Pred par leti na Skritih notah v Mariboru je bila na njihovem koncertu cela ludnica. Kdo bi si mislil, da je tako dobra mešanica duba in bluesa sploh možna.
  KJE in KDAJ
• Gal Gjurin – Najboljši popevkar med rockerji in najboljši rocker med popevkarji, ki ima lepo sestro.
  KJE in KDAJ
• Club Bizarre – Pred leti je bil na Gradu Kodeljevo žur desetletja z imenom Visions Of Excess. Če bo Club Bizarre vsaj pol toliko odbit, bo dovolj, da zbudi zaplankano Ljubljano iz zimskega spanca.
  KJE in KDAJ
• Otroci – Na minulem Festivalu slovenskega filma, je bil Škafarjev film »talk of the town«, a potem ostal brez nagrad. Dober znak.
  KJE in KDAJ
• Far East Film festival – Vsako leto si rečem, da bom šel v Udine pogledat bero najbolj odbitih azijskih filmov od Wooja do Miikeja, a mi ne uspe. Mogoče letos …
  KJE in KDAJ
• KockeFest – Najboljše igračke vseh časov so definitivno Lego kocke. Razstava za vse otroke, starše in otroke po duši.
  KJE in KDAJ
• Čefurji raus – Če kličeš na blagajno Glej teatra, ti rečejo, da so karte za to predstavo razprodane do maja. Zakaj potem ne zamenjajo prizorišča za nekaj večjega??? Ker poznam režiserja, poskusim priti do kart preko vrste.
  KJE in KDAJ

VIDEO

BUTTHOLE SURFERS – Who Was In My Room Last Night

Ez3kiel – Versus

Norveški elektronski duo Royksopp sem začel poslušati šele pri njihovi drugi plati The Understanding, potem ko sem na MTVju videl precej strašljivi spot What Else Is There s takrat meni še neznano švedsko pevko Karin Dreijer Andersson. Potem sem na njih malo pozabil, in sicer vse do prejšnjega tedna, ko sta skoraj istočasno izšli dve novi plati: tretja Royksoppova poimenovana Junior in pa solo prvenec Karin Dreijer pod psevdonimom Fever Ray. Obe sta odlični.

Karin je prej delovala v bendu The Knife, ki je trenutno na dopustu, zato je verjetno našla čas za solistični izlet, mislim pa da ponovno gostuje tudi na novi plati Royksopp. Vsaj zdi se mi, da sem včeraj slišal njen precej nezgrešljivi glas na svojem iPodu. Nekaj se govori o tem, da naj bi Royksopp poleti prišli v Ljubljano, kar bi se res lahko zgodilo, ker so junija v bližini, in sicer na Hartera festivalu v Rijeki – nekateri bi rekli, da bo poleti Hrvatom fajn. Do junija imate torej čas, da čekirate obe plati, pa se vidimo na koncertu.

VIDEO:

Royksopp – What Else Is There – strašljiv ambient.

The Knife – You take my breath away – semistrašljiv make up.

Fever Ray – When I Grow Up – nadstrašljiva pojava.

Producenti so bili v mainstream muziki vedno odločujoči faktor, ko je šlo za značilni zvok določenega benda in ko je šlo za to, ali bo bend z novo plato ujel duh časa in obenem ustvaril muziko, ki je nad časom. Kar so naredili Quincy Jones za Michaela Jacksona na plati Thriller, Brian Eno za U2 na Achtung Baby in nenazadnje George Martin za Beatle, je prosto po Mastercardu “neprecenljivo”. Ko je imel Bob Dylan v osemdesetih totalno ustvarjalno krizo, je recimo poklical Daniela Lanoisa (Joshua Tree, U2) v New Orleans in se s plato No Mercy in Time Out Of Mind dobesedno vrnil od mrtvih. Toliko o vplivu producentov na uspeh glasbenikov. Po tej analogiji je producent tega trenutka zagotovo David Sitek.

V žanru tako imenovanega alternativnega rocka so v devetdesetih kraljevali Rick Rubin (Red Hot Chili Peppers, Blood Sugar Sex Magik), Butch Vig (Nirvana, Nevermind), Brendan O’Brien (Pearl Jam, Vs) in drugi, danes pa se zdi, kot da vsako drugo plato producira Sitek, ki je sicer član “najboljšega benda na svetu ta trenutek” TV On The Radio. NME ga je lani celo uvrstil na lestvico najbolj naprednih “mislecev” v glasbeni industriji, tip pa se je letos v solo izvedbi pojavil tudi na super kompilaciji Dark Was The Night s priredbo klasičnega komada The Troggs With A Girl Like You.

Verjetno je značilni zvok njegovega matičnega benda in pa delo, ki ga je v preteklih letih opravil za Yeah Yeah Yeahs (produciral je tudi njihovo odlično novo plato It’s Blitz), razlog, da ga je angažirala celo wannabe pevka Scarlett Johansson, ki je lani šokirala s plato priredb Toma Waitsa. Dejstvo, da je plato produciral Sitek, je prisililo tudi najbolj kredibilne glasbene kritike, da so jo obravnavali resno. Toliko o moči producentov …

Po drugi pa zdaj obstaja nevarnost, da se bomo čez pol leta ozrli nazaj in bodo prav vse plate imele ta značilni spoliran, skoraj glitz zvok, kar se ponavadi zgodi, ko industrija zavoha talent … Nekaj podobnega se je namreč zgodilo na hip hop sceni, ko danes Pharrell Williams, Kanye West in Timbaland producirajo kar vse po vrsti, tako da zdaj še Madonna zase misli, da je kul, ker jo pedena Pharrell.

VIDEO:

Scarlett Johansson – Falling down – ma ni slabo, no …

TV on the radio – Family tree – original je le original …

Telepathe – So Fine – značilni Sitek zvok …

Vsak resni obiskovalec koncertov vam lahko na izust našteje top 3 koncerte, na katerih je bil v lajfu. Ajde, moja top trojica: Manu Chao v Križankah leta 2002 zaradi pristnega zanosa sredi antiglobalizacijske evforije, Kraftwerk v Križankah leta 2004 zaradi izjemnih animacij in Pearl Jam v Domu Sportova leta 2006, ker bend ni nehal igrati, ko so po dveh urah in pol prižgali luči v dvorani, Eddie Vedder pa je splezal na reflektorje in za trenutek je spet bilo leto 1991. So pa tudi frustracije … Na primer top trije koncerti, ki sem jih zamudil, pa jih ne bi smel.

Za prvega nisem bil kriv sam, pač pa moja mama, ki me v sedmem razredu osnovne šole ni pustila na Dunaj, kjer so na višku popularnosti igrali Guns’n'Roses (zdaj se sliši smešno, a takrat je bil to kar big deal). Naslednji dan sem pisal namreč pomemben test v šoli, tako da so lahko na koncert šli le otroci neodgovornih staršev. Bolečina je bila (razumljivo) huda, še posebej, ko sem naknadno izvedel, da so v vlogi predskupin nastopili Soundgarden in Faith No More. Slednje sem potem ujel v osmem razredu osnovne šole na svojem sploh prvem rock koncertu – 16. junija leta 1993 je bila velika Hala Tivoli polna, koncert pa še danes odzvanja v ušesih. Soundgarden v živo žal nikoli nisem ujel … Se pa govori, da prihajajo Faith No More ob svoji reunion turneji letos tudi v Ljubljano.

At The Drive In sem začel poslušat na faksu – šele, kot se je izkazalo kasneje, ob njihovi zadnji plošči Relationship of Command. Med izpitnim obdobjem so nastopili v Orto klubu, jaz pa sem za to izvedel na Radiu Študent šele dan po koncertu, ko je bila na sporedu recenzija. Spet je kriva šola, če ste poštekali. Kar me spomni na slavni citat Marka Twaina: “nikoli nisem dovolil, da se šola meša v moje izobraževanje”. Skratka, takrat še nismo bili vsi po cele dneve na internetu, zato se ti je lahko kakšna pomembna informacija tudi izmuznila. Na kompenzacijo je bilo treba čakati par let, da so v Gala Halo uleteli Mars Volta (polovica razpadlih ATDI), še sveži po prvi plati, odigrali super koncert in le nekaj dni zatem postali slavni, zato se na Metelkovo verjetno ne bodo več vrnili. Rane zamujenega koncerta sem potem celil še s stranskim dub projektom Defacto, ki je zaigral v Ortu, in nastopom bande Omarja Rodrigueza Lopeza, genialnega kitarista vseh prej omenjenih bendov.

Joanna Newsom ujame sveto trojico zato, ker na sceni ni pač nikogar, ki bi ji po samosvojosti vsaj malo pariral. Par let nazaj se je mudila v Cankarjevem domu, pa sem bil na dan koncerta sesut od dolgega službenega dne in zamudil, po pričevanjih prijateljev, vrhunski koncert. Na kompenzacijo še čakam …

VIDEO:

Pearl Jam – Ed Vedder v Zagrebu leta 2006.

At The Drive In – One Armed Scissor – Ko so v bendih igrali še pravi dedci.

Joanna Newsom – Sawdust & Diamonds – Ni čisto s tega planeta.