Zadnjič sem si prav oddahnil, ko je Slavoj Žižek izjavil, da je nekje prebral, kako piratstvo zadaja smrtni udarec kapitalizmu in da zato odslej gleda samo še piratske kopije filmov. Že dolgo namreč ne kupujem originalnih nosilcev zvoka in slike, pa me zato že resno daje slaba vest. No, zdaj se počutim mnogo bolje, ker vem, da s tem zadajam smrtni udarec kapitalizmu in tako končno prispevam svoj delež k nečemu bistvenemu …
Prijatelji, ki so glasbeniki, mi težijo, ker jim z ilegalnim »downloudanjem« plat (kao) odžiram kruh, čeprav je dejstvo, da je v zadnjih letih glasbena industrija kljub razcvetu piratstva v porastu. Preden prijatelji glasbeniki skočijo v luft, naj pojasnim: v osnovi prodaja plošč res že leta pada s hitrostjo okoli 5 odstotkov letno (kar je logično, saj so cene nosilcev zvoka perverzno visoke), vendar pa je prodaja plošč le del celotne glasbene industrije. Obisk koncertov namreč po svetu strmo raste (razen v Sloveniji, huh, kjer se še vedno borimo s kroničnimi odpovedmi koncertov), prav tako pa raste tudi prodaja »merchandisinga«. Oba segmenta posla skupaj rasteta hitreje kot pada prodaja plošč, zato velike založbe še vedno veselo štejejo denar – za njih mi torej ni treba prav nič biti žal in jim lahko še naprej mirno zadajam smrtne udarce.
Sem pa ne glede na zgoraj zapisano prvi, ki priznam, da tudi sam zaznavam vsaj tri negativne efekte piratstva glasbe.
Prvič, za mlade skupine je skoraj nemogoče priti do pogodbe z resno založbo, ker se le-te težko odločijo za vlaganje v bend, ki s prodajo plošč ne bo prinesel nič denarja, pa tudi igral bo na mini turnejah, kjer je zaslužek za založbo zanemarljiv. Včasih so založbe z velikimi bendi zaslužile dovolj, da je po sistemu »trickle down« denar za snemanje in marketing plošč pricurljal tudi navzdol do malih/manj znanih bendov in so bili vsi zadovoljni. Danes je teh zlatih časov konec in bendi se vse bolj odločajo za lastni marketing, čeprav je to vse prej kot enostavno (kaj šele profitabilno), če nisi ravno Radiohead.
Drugič, ker je nova glasba na internetu v vsakem trenutku le en klik stran, lahko človek vsak teden sname vsaj pet novih plat v določenem žanru muzike, kar na leto nanese okoli 250 plat. Prečekiraš par sajtov (Pitchfork, Metacritic, Stereogum), pa imaš instant seznam »what’s hot and what’s not«. Zabredeš malo globlje, pa najdeš še vsaj enkrat toliko obskurnih bendov, ki so totalno »obetavni«. Je možno na leto kvalitetno preposlušati 250 plat? Ni šans. Razen, če si glasbeni kritik. Jih ljudje res snamejo po pet na teden? Po moje še več. Včasih smo bili zasvojeni od poslušanja glasbe, danes smo zasvojeni od downloudanja glasbe. Mp3-je shranimo v folderje, da bodo tam počakali na primeren trenutek za poslušanje. Tega trenutka pa ponavadi nikoli ne dočakamo, ker vmes pridejo že nove plate, ki jih je treba poslušat. Je danes na svetu res toliko dobrih bendov, kolikor nam jih tedensko servirajo? Ne verjamem. Na koncu leta se v najboljšem primeru spomnim deset dobrih plat – kot sem se jih tudi prej, ko še ni bilo interneta. Prepričan sem tudi, da se čez deset let nihče ne bo več spomnil bendov, kot so MGMT, Gossip, Kasabian in podobni.
Tretjič, zvok mp3-jev in sam format je tako zanič, da uničuje sam akt poslušanja glasbe. Muziko poslušamo na zanič zvočnikih računalnika in zraven twittamo, ali na zanič (belih) slušalkah med jogganjem. Se najstniki sploh še dobivajo, da bi poslušali skupaj muziko? Verjetno si raje pošiljajo linke.
Zaradi vsega tega sem se odločil kupiti gramofon. Da začnem spet kupovati glasbo. Da jo začnem ponovno skoncentrirano poslušati. In da imam ob tem tudi estetski užitek, ki ga daje ovitek plošče. Si predstavljate poslušanje albuma Sgt. Pepper ne da bi vedeli, kako izgleda ovitek? Kot bi poslušal Bogarta sinhroniziranega v nemščino.
Lansko leto je bilo prvo po dvajsetih letih, ko je začela naraščati proizvodnja vinilk. Očitno se nekaj dogaja.
