Popkulturne prigode

Včeraj sva s sestro pičila v Videm na Bruca Springsteena, zaglavila v petkilometrski koloni pred stadionom, spet zaglavila v koloni pred parkirišči, pol ure iskala box office, se končno prebila noter in se s pomočjo frendov pretihotapila v »dražjo« cono v parterju, potem pa se je začelo.

Bruce Almighty (kot je duhovito pisalo na enem izmed mnogih transparentov med publiko) in njegov E Street Band so bili ustvarjeni za stadionske koncerte. Včerajšnji je namreč trajal več kot dve uri in pol, oni pa so kljub svojim letom ustvarjali vtis, da lahko igrajo na polno še vsaj eno uro. Samo kaj ko mi nismo več zmogli muvat, tudi če bi hoteli.

Set je bil zelo raznolik, z nove plate je zaigral le dva komada, večina materiala je bila iz sedemdesetih in osemdesetih (Johnny 99, Dancing In The Dark, Glory Days, Born To Run …). Višek koncerta je bil seveda Born In The USA, ki je po moje eden top ten komadov, ki jih mora vsak roker v živo slišat vsaj enkrat v lajfu (tako kot Satisfaction od Stonesov, Like A Hurricane Neila Younga, Sunday Bloody Sunday U2 itd). Za konec so presenetljivo zaigrali popolnoma divji Twist And Shout in La Bambo, kar se sicer danes zdi malo cheesy, ampak kot je rekel nevemkdože: »You had to be there«. Hočem reči, da La Bamba še nikoli ni tako dobro zvenela in verjetno nikoli več ne bo.

No, ob odhodu domov smo seveda zaglavili v še hujši prometni gneči, tako da je pot iz Vidma v Ljubljano trajala več kot tri ure. Ampak če je treba, gremo še enkrat.

Skoraj sem že pozabil na Graceland Paula Simona, pa sem ga zadnjič po dolgem času moral spet zarolat, ker afriška popularna muzika očitno ponovno vstopa v rockovski mainstream. Od ameriških »college« rockerjev Vampire Weekend, preko kanadskih Plants and Animals, pa vse do Fool’s gold iz L.A.-ja – vsi tripajo na mamo Afriko. Mogoče bi bilo kul, če bi bila naslednja Druga godba polna ameriških bendov.

Ti bendi sicer v glasbenem smislu niso pogruntali nič novega, a so komadi vseeno super za te poletne dni.

Vampire Weekend – Cape Cod Kwassa Kwassa

Fool’s Gold – Surprise hotel
http://www.vimeo.com/2425935

Plants and Animals – Mercy

Še tale klasika Paula Simona za primerjavo – Diamonds on the soles of her shoes.

Je pa res, da je avtentična afriška muzika vseeno boljša kot ta zahodnjaško-filtrirana. Pred leti sem na izolskem filmskem festivalu (ki se bo po enoletnem premoru letos baje spet zgodil) gledal film Bamako (Abderrahmane Sissako) in potem mrzlično iskal super komad, ki se rola v filmu. Naposled sem ga našel preko nekih francoskih sajtov – gre za Christy Azumo in komad Naam.

Za konec še meni ljuba slepa pevca iz Malija, Amadou et Mariam, ki sta lani nastopila v Zagrebu na Inmusic festivalu. Do večje prepoznavnosti jima je pomagal Manu Chao, ki producira njune plate.
http://www.vimeo.com/4093297

Zadnjih pet dni sem se v glavnem potikal po koncertih. V petek sem šel iz radovednosti počekirat Davida Byrna, da bi videl, ali bivši Talking Head še zna, v nedeljo sem šel pogledat triphoperje Morcheeba, ki sem jih poslušal v srednji šoli, včeraj pa smo se zapeljali do Trsta, kjer je soliral Carlos Santana. Sploh ni slabo, ne?

David Byrne v Križanke zaradi slabe promocije in zelo mrzlega večera ni privabil veliko ljudi (1000 po nekaterih ocenah), a je koncert mogoče ravno zato presenetil z izrednim vzdušjem. Skoraj vsi obiskovalci so bili namreč pravi feni, umanjkali pa so običajni »svaljkači«, ki pridejo na koncerte pit pivo in jih muzika ne zanima preveč. Byrnova zadnja plata z Brianom Enom je ena boljših lanskih, zato sem bil navdušen, da je bila zaigrana skoraj v celoti, drugi del koncerta pa je itak bil namenjen hitom Talking Heads, kar je povzročilo vsesplošno rajanje pod odrom in tri bise. Koncert kot se šika – celoten bend oblečen v belo, super zvok, hecne Brynove koreografije in spontana ter inteligentna komunikacija s publiko. Byrne pa se mi je zazdel kul človek, s katerim bi bilo fajn it na pivo in malo počvekat.

Morcheeba niso baš nek hud koncertni bend, zato mi je bilo v nedeljo zvečer v Križankah malo dolgčas. Nova pevka ni adekvatna zamenjava za Skye Edwards, ne po glasu in tudi ne po odrski prezenci. Bilo je enkrat več ljudi kot na Davidu Byrnu (verjetno so uleteli »svaljkači«), vzdušje pa pol manj razposajeno. No, koncert se je razživel šele proti koncu, ko je kitarist spil že polovico steklenice viskija, ki jo je imel na odru. Srednja žalost torej.

Včeraj smo pičili v Trst, kjer je (že na skoraj kičasti poletni večer) na Piazza d’Unita točno ob napovedanih 21.30 na oder stopil legendarni Carlos Santana. Po moji oceni se je nabralo 5000 ljudi, ki so imeli priložnost slišat vse stare in malo manj stare hite (Black Magic Woman, Oye Como Va, Smooth, Maria Maria, Soul Sacrifice in druge), manjkala je samo Samba Pa Ti. Carlosov spremljevalni bend je skupek vrhunsko tehnično podkovanih muzičarjev, ki so v visoki prestavi odigrali dobri dve uri skoraj brez predaha – od latina, fusiona, bluesa s kratkimi izleti do Coltrana, Hendrixa, Jamesa Browna in seveda Michaela Jacksona. Vrhunski koncert na vrhunski lokaciji.

Naslednji teden grem še na Bruca Springsteena, avgusta na U2 in na Coldplay, potem bo pa za letos outdoor koncertov počasi dovolj.