Popkulturne prigode

Sodeč po včerajšnji nepopisni gneči na blagajni Gala Hale na Metelkovi bi lahko človek celo začel verjeti, da Ljubljana končno postaja urbano središče. Razprodan koncert sestrskega dvojca CocoRosie na dvorišču Metelkove je namreč presenetil na več nivojih.

Večina frendov, s katerimi sem govoril, se ni mogla načuditi, kakšna množica ljudi se je zbrala na koncertu (roko na srce) precej obskurnega benda. Povpraševanje po vstopnicah je bilo tolikšno, da bi moral organizator koncert v primeru slabega vremena prestaviti v Cvetličarno, ker bi bila notranjost Gala Hale odločno premajhna. Na srečo je bil večer prijetno topel in jasen, mi pa smo dočakali prvega kandidata za koncert leta!

Podobno kot pri lanskem koncertu Animal Collective se je pokazalo, da je Metelkova žal še vedno edini prostor, ki v Ljubljani ponuja sveže glasbene vsebine. Medtem ko se recimo Križanke polnijo z dolgočasnimi Röyksopp, preživeto Sinead O’Connor, ziheraško Morcheebo, da o Kosheen sploh ne govorim, sta sestri indijanskega rodu Coco in Rosie, ki nastopata pod imenom včeraj dokazali, da lahko njun (pretežno) lo-fi repertoar v živo (s pomočjo koncertnega klavirja, bobnov, harfe in semplov) preraste v razposajen, na momente celo po hip hopu dišeč žur.

Vse skupaj je zgledalo takole (video by CerpinTaxt):

Na tovrstnih koncertih se je sicer ponavadi zbralo maksimalno 100 navdušencev, včerajšnja gneča pa daje slutiti, da je Ljubljana končno pripravljena tudi na bende, ki se ne rolajo po radiu in na MTV-ju, temveč za njih izveš na old school način – od ust do ust. To je spodbudno predvsem zato, ker septembra odpira vrata Kino Šiška (s state of the art tehniko, dvorano in odrom), ki bo (upam) skrbela za podobno navdahnjen program, kot ga že več let s pomanjkljivo opremo in skromnimi sredstvi rola Metelkova.

Še dva dobra komada:

CocoRosie: By Your Side

CocoRosie – Rainbowarriors

Več o bendu in sestrah CocoRosie z zanimivo življenjsko zgodbo: http://www.myspace.com/cocorosie, http://en.wikipedia.org/wiki/CocoRosie.

Škoda da v času ko so Velvet Underground napisali Venus In Furs, himno sadomazohistični ljubezni, še ni bilo videospotov. Zanimivo bi bilo videti vizualizacijo Lou Reedovega nesmrtnega verza: »taste the whip, now plead for me« in tiste famozne »shiny, shiny… shiny boots of leather«. Je pa z novim spotom presenetil Bob Dylan, saj je za prvi singl z nove plate, Beyond Here Lies Nothing, vlogi sužnja in gospodarja obrnil na glavo. Mlajšim od 16 let ogled odsvetujem, ostalim pa namig, da se splača pogledat do konca.

Beyond Here Lies Nothing zgleda kot bi ga režiral Tarantino.

Še ena malo bolj light zadeva, ki opeva grobo ljubezen, je spot Florence and the Machine, kjer odmeva refren:

You hit me once, I hit you back,
you gave a kiss kick, I gave a slap,
you smashed a plate over my head
and I set fire to our bed.

Strastno, ni kaj.

Florence and the Machine – Kiss with a Fist (is better than none)

In klasika v izvedbi Johna Cala, ki dandanes bolje poje kot Lou Reed.

John Cale – Venus in Furs

Zadnjič na razstavi vzhodnonemškega slikarja Gerharda Richterja (v Albertini na Dunaju) zagledam sliko, ki mi je bila sumljivo znana in domača. Ker Richterja od prej nisem poznal – na razstavo me je namreč zvekla punca, češ, to moraš videt – sem si nekaj časa razbijal glavo, od kod njegovo sliko poznam in zakaj se mi zdi, da jo videvam skoraj vsak dan. No, kmalu sem se spomnil.

To je Richterjeva slika iz serije Sveče

In to je moja asociacija:

Sonic Youth so te dni izdali že šestnajsto ploščo, The Eternal, ta na sliki pa je njihova šesta, Daydream Nation, iz leta 1988, ki velja za najpomembnejšo ploščo alternativnega rocka (zaradi te plošče je izraz alternativni rock sploh nastal) in po mnenju Pitchforka za sploh najpomembnejšo ploščo osemdestih let prejšnjega stoletja. Na njej najdete tudi komad Candle, ki ga je navdihnil prav Richter:

Dvajset let pozneje na novi plati še vedno znajo zlorabljat svoje kitare – What We Know:

Nekaj novih komadov se da slišat na njihovem MySpacu, lahko jih spremljate tudi na Twitterju, njihov domači sajt je pa itak zakladnica arhivskih posnetkov. Pa poskusite jih ujeti v živo – jaz sem jih lani dvakrat, pa jih bo treba še kdaj. Evo, za konec tega zapisa še meni najljubši komad – Sugar Kane:

PS. Malo ljudi ve, da so leta 1990 v bistvu Sonic Youth pripeljali takrat še neznano Nirvano na Geffen Records. Vse ostalo je zgodovina.

Pred kratkim je Kanye West na svojem blogu presenetil z izjavo, ki je pretenciozna celo za ultra-samozavestnega človeka, kakršen je on. Kralj samopromocije namreč trdi, da na svoje glasbene soborce gleda kot na žive legende, na nekakšne reinkarnacije velikanov sodobne muzike. Justin Timberlake je zanj novi Michael Jackson, Beyonce Tina Turner, Jay Z Sinatra (!), Thom Yorke pa Roger Waters. Kdo je potem Kanye West?

Glede na velik ego, zase verjetno sploh ne najde dovolj pomembne paralele v preteklosti. Je pa sicer ta izjava lepa iztočnica za tri rokerice, ki jih trenutno poslušam in zraven razmišljam, na koga me spominjajo po muziki in tudi po videzu:

Florence Welch iz benda Florence And the Machine s svojim singlom Rabbit Heart in rdečimi lasmi spominja na mlado Kate Bush iz spota Running Up That Hill. Takšna angleška bledolična lepota, ki zna bit precej seksi.

Florence and The Machine – Rabbit Heart

Karen O iz Yeah Yeah Yeahs sicer ni blond, je pa njena prezenca na odru precej podobna tisti, ki jo je imela Blondie v zlatih časih. Tudi zadnja plata Yeah Yeah Yeahs ima tak kiči zvok, ki diši po osemdesetih, ko je bila Blondie zvezda mokrih sanj marsikaterega tipa. Spomnim se izjave nekoga, ki je bil kot mladenič njen totalni fen, celo malo zaljubljen vanjo, in je potem v devetdesetih na nekem koncertu s svojim bendom nastopil kot njena predskupina (takrat ji je ratal njen zadnji hit Maria in je bila že kar v letih). Pa ji tip pove štorijo o tem, da je imel v svoji sobi ogromen poster z njeno podobo in se ji izpove, kako je bil zaljubljen vanjo. Ona pa ga samo pogleda, se nasmehne in reče: »Whatever, kid«. Če to ni seksi odgovor … Po moje se je spet zaljubil.

Yeah Yeah Yeahs – Zero

Angležinja Natasha Khan je Bat For Lashes, štafeto pa prevzema iz rok PJ Harvey, katere vokalne akrobacije skuša mestoma posnemati. Njen singl Daniel je zame najboljši komad iztekajoče se pomladi.

Bat For Lashes – Daniel