Arhiv za Marec, 2009

Skandinavska naveza

25.03.2009 ob 08:33

Norveški elektronski duo Royksopp sem začel poslušati šele pri njihovi drugi plati The Understanding, potem ko sem na MTVju videl precej strašljivi spot What Else Is There s takrat meni še neznano švedsko pevko Karin Dreijer Andersson. Potem sem na njih malo pozabil, in sicer vse do prejšnjega tedna, ko sta skoraj istočasno izšli dve novi plati: tretja Royksoppova poimenovana Junior in pa solo prvenec Karin Dreijer pod psevdonimom Fever Ray. Obe sta odlični.

Karin je prej delovala v bendu The Knife, ki je trenutno na dopustu, zato je verjetno našla čas za solistični izlet, mislim pa da ponovno gostuje tudi na novi plati Royksopp. Vsaj zdi se mi, da sem včeraj slišal njen precej nezgrešljivi glas na svojem iPodu. Nekaj se govori o tem, da naj bi Royksopp poleti prišli v Ljubljano, kar bi se res lahko zgodilo, ker so junija v bližini, in sicer na Hartera festivalu v Rijeki – nekateri bi rekli, da bo poleti Hrvatom fajn. Do junija imate torej čas, da čekirate obe plati, pa se vidimo na koncertu.

VIDEO:

Royksopp – What Else Is There – strašljiv ambient. YouTube slika preogleda

The Knife – You take my breath away – semistrašljiv make up. YouTube slika preogleda

Fever Ray – When I Grow Up – nadstrašljiva pojava. YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Produced by

18.03.2009 ob 11:42

Producenti so bili v mainstream muziki vedno odločujoči faktor, ko je šlo za značilni zvok določenega benda in ko je šlo za to, ali bo bend z novo plato ujel duh časa in obenem ustvaril muziko, ki je nad časom. Kar so naredili Quincy Jones za Michaela Jacksona na plati Thriller, Brian Eno za U2 na Achtung Baby in nenazadnje George Martin za Beatle, je prosto po Mastercardu “neprecenljivo”. Ko je imel Bob Dylan v osemdesetih totalno ustvarjalno krizo, je recimo poklical Daniela Lanoisa (Joshua Tree, U2) v New Orleans in se s plato No Mercy in Time Out Of Mind dobesedno vrnil od mrtvih. Toliko o vplivu producentov na uspeh glasbenikov. Po tej analogiji je producent tega trenutka zagotovo David Sitek.

V žanru tako imenovanega alternativnega rocka so v devetdesetih kraljevali Rick Rubin (Red Hot Chili Peppers, Blood Sugar Sex Magik), Butch Vig (Nirvana, Nevermind), Brendan O’Brien (Pearl Jam, Vs) in drugi, danes pa se zdi, kot da vsako drugo plato producira Sitek, ki je sicer član “najboljšega benda na svetu ta trenutek” TV On The Radio. NME ga je lani celo uvrstil na lestvico najbolj naprednih “mislecev” v glasbeni industriji, tip pa se je letos v solo izvedbi pojavil tudi na super kompilaciji Dark Was The Night s priredbo klasičnega komada The Troggs With A Girl Like You.

Verjetno je značilni zvok njegovega matičnega benda in pa delo, ki ga je v preteklih letih opravil za Yeah Yeah Yeahs (produciral je tudi njihovo odlično novo plato It’s Blitz), razlog, da ga je angažirala celo wannabe pevka Scarlett Johansson, ki je lani šokirala s plato priredb Toma Waitsa. Dejstvo, da je plato produciral Sitek, je prisililo tudi najbolj kredibilne glasbene kritike, da so jo obravnavali resno. Toliko o moči producentov …

Po drugi pa zdaj obstaja nevarnost, da se bomo čez pol leta ozrli nazaj in bodo prav vse plate imele ta značilni spoliran, skoraj glitz zvok, kar se ponavadi zgodi, ko industrija zavoha talent … Nekaj podobnega se je namreč zgodilo na hip hop sceni, ko danes Pharrell Williams, Kanye West in Timbaland producirajo kar vse po vrsti, tako da zdaj še Madonna zase misli, da je kul, ker jo pedena Pharrell.

VIDEO:

Scarlett Johansson – Falling down – ma ni slabo, no …YouTube slika preogleda

TV on the radio – Family tree – original je le original …YouTube slika preogleda

Telepathe – So Fine – značilni Sitek zvok …YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Koncerti in druge frustracije

6.03.2009 ob 08:01

Vsak resni obiskovalec koncertov vam lahko na izust našteje top 3 koncerte, na katerih je bil v lajfu. Ajde, moja top trojica: Manu Chao v Križankah leta 2002 zaradi pristnega zanosa sredi antiglobalizacijske evforije, Kraftwerk v Križankah leta 2004 zaradi izjemnih animacij in Pearl Jam v Domu Sportova leta 2006, ker bend ni nehal igrati, ko so po dveh urah in pol prižgali luči v dvorani, Eddie Vedder pa je splezal na reflektorje in za trenutek je spet bilo leto 1991. So pa tudi frustracije … Na primer top trije koncerti, ki sem jih zamudil, pa jih ne bi smel.

Za prvega nisem bil kriv sam, pač pa moja mama, ki me v sedmem razredu osnovne šole ni pustila na Dunaj, kjer so na višku popularnosti igrali Guns’n'Roses (zdaj se sliši smešno, a takrat je bil to kar big deal). Naslednji dan sem pisal namreč pomemben test v šoli, tako da so lahko na koncert šli le otroci neodgovornih staršev. Bolečina je bila (razumljivo) huda, še posebej, ko sem naknadno izvedel, da so v vlogi predskupin nastopili Soundgarden in Faith No More. Slednje sem potem ujel v osmem razredu osnovne šole na svojem sploh prvem rock koncertu – 16. junija leta 1993 je bila velika Hala Tivoli polna, koncert pa še danes odzvanja v ušesih. Soundgarden v živo žal nikoli nisem ujel … Se pa govori, da prihajajo Faith No More ob svoji reunion turneji letos tudi v Ljubljano.

At The Drive In sem začel poslušat na faksu – šele, kot se je izkazalo kasneje, ob njihovi zadnji plošči Relationship of Command. Med izpitnim obdobjem so nastopili v Orto klubu, jaz pa sem za to izvedel na Radiu Študent šele dan po koncertu, ko je bila na sporedu recenzija. Spet je kriva šola, če ste poštekali. Kar me spomni na slavni citat Marka Twaina: “nikoli nisem dovolil, da se šola meša v moje izobraževanje”. Skratka, takrat še nismo bili vsi po cele dneve na internetu, zato se ti je lahko kakšna pomembna informacija tudi izmuznila. Na kompenzacijo je bilo treba čakati par let, da so v Gala Halo uleteli Mars Volta (polovica razpadlih ATDI), še sveži po prvi plati, odigrali super koncert in le nekaj dni zatem postali slavni, zato se na Metelkovo verjetno ne bodo več vrnili. Rane zamujenega koncerta sem potem celil še s stranskim dub projektom Defacto, ki je zaigral v Ortu, in nastopom bande Omarja Rodrigueza Lopeza, genialnega kitarista vseh prej omenjenih bendov.

Joanna Newsom ujame sveto trojico zato, ker na sceni ni pač nikogar, ki bi ji po samosvojosti vsaj malo pariral. Par let nazaj se je mudila v Cankarjevem domu, pa sem bil na dan koncerta sesut od dolgega službenega dne in zamudil, po pričevanjih prijateljev, vrhunski koncert. Na kompenzacijo še čakam …

VIDEO:

Pearl Jam – Ed Vedder v Zagrebu leta 2006.
YouTube slika preogleda

At The Drive In – One Armed Scissor – Ko so v bendih igrali še pravi dedci.
YouTube slika preogleda

Joanna Newsom – Sawdust & Diamonds – Ni čisto s tega planeta.
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark