Popkulturne prigode

Par let nazaj se je zdelo, da je videospot mrtev: MTV je doživljal drastičen padec gledanosti spotov in se je počasi začel usmerjati na plehke “matchmaking” resničnostne šove, YouTube še ni bil tako popularen, bendi pa so snemali samo še precej generične videospote, kakršne snema recimo Mitja Okorn. Danes širokopasovne povezave omogočajo kvaliteten prenos videa tudi v živo, YouTube je za Googlom drugi najbolj popularen spletni iskalnik (73 % uporabnikov YouTuba je mlajših od 25 let), bendi pa imajo spet dobre videospote. In to tudi v primeru, če se režiser spota ne imenuje ravno Gondry ali Jonze.

Mitja Okorn je medtem postal predvsem vrhunski piarovec, Michel Gondry in Spike Jonze pa sta prešaltala na filme in v sferi videospotov prepustila prostor novi generaciji režiserjev in animatorjev, od katerih se mi dopadejo predvsem tipi iz kolektiva Mixtapeclub. Za ameriške indie bende kot so TV On The Radio (ok, oni zdaj niso več indie), My Morning Jacket in Yeahsayer delajo v bistvu risanke, ki so zabavne, temačne, tople, napete, inovativne in vrhunsko animirane. Takšen je npr. spot Touch Me I’m going To Scream Pt.2 bivših južnjaških rockerjev My Morning Jacket, ki so na novi plati ujeli bolj blag zvok in se zavihteli med prvih 10 izvajalcev lanskega leta na mnogih relevantnih lestvicah.

Dober primer miksanja animacije in igranega videa je predvsem spodnji spot Kid Cudija Day ‘N’ Nite, fenomenalen primer psihedelije za 21. stoletje pa je video za prvi pravi hitič benda Animal Collective, ki so del t.i. nove ameriške avantgarde imenovane New Weird America. Animal Collective so bili novembra v Menzi v koritu, kar je bil tudi najboljši koncert leta 2008 v Sloveniji, na njem pa so zaigrali takrat še uradno neizdan komad My Girls. Verjetno edini spot, ki si ga želim videt v kinu.

VIDEO

Animal Collective – My girls – najboljši spot letošnjega leta zaenkrat.

Kid Cudi – Day ‘N’ Nite – kako kul.

Yeasayer – Wait for the Summer – delo kolektiva Mixtapeclub.

Več kot dve leti je trajalo, da smo izvedeli, kdo se skriva za umetniškim imenom Burial. Leta 2006 je revija The Wire razglasila njegovo prvo plato za svoj album leta, naslednje leto pa je nastala cela štala, ker je bila druga (še boljša) plata Untrue nominirana za čislano nagrado Mercury. V primeru da bi Burial zmagal, ni namreč nihče vedel, kdo bo nagrado prevzel. Zvrstile so se špekulacije, da gre v resnici za Normana Cooka (Fatboy Slim), nakar je Burial zelo potiho na svoji My Space strani objavil svojo fotko in kratko sporočilo.

Ime mu je William Bevan, njegov press release pa je treba prebrati v originalu, ker tako skromnih muzičarjev skorajda ni več na svetu:

Hi

for a while theres been some talk about who i am , but its not a big deal i wanted to be unknown because i just want it to be all about the tunes. over the last year the unknown thing become an issue so im not into it any more. im a lowkey person and i just want to make some tunes, nothing else. my names will bevan, im from south london, im keeping my head down and just going to finish my next album, theres going to be a 12″ maybe in the next few weeks too with 4 tunes. hope u like it, i’ll try put a tune up later

sorry for any rubbish tunes i made in the past, ill make up for it

a big big thank you to anyone who ever supported me, liked my tunes or sent me messages, it means the world to me

big up everyone, take care, will ( burial )

Mercury nagrade ni dobil, kar moje mnenje o nagradah le še potrjuje. Burial je drugače del širšega glasbenega gibanja dubstep, ki se počasi in vztrajno prebija med glavne trende britanske plesne scene, o čemer je pred kratkim pisal že Borka. Gre za glasbo, ki je nekakšna mešanica garažnega 2 stepa in grima, katerega najbolj znan predstavnik je Dizzee Rascal. Upam, da jo bodo počasi zaznali tudi naši klubi, do takrat pa si jo zarolajte doma.

Zanimive povezave:

http://www.myspace.com/burialuk
http://en.wikipedia.org/wiki/Dubstep

Video:

Burial – Archangel

Skream – Superfly

Dizzee Rascal – Flex

Ne, ne mislim na tisto, pač pa na eno kul založbo z imenom Italians Do It Better, ki skrbi za revival italijanskega diska. Ta se je po tridesetih letih reinkarniral v bendih Chromatics in Glass Candy, za vse pa je kriv tip z imenom Mike Simonetti.

Njegov blog zgleda kakor se spodobi: zelo eighties in kiči namreč, kakor tudi muzika njegove založbe, ki se napaja iz zlatih let evrodiska. Dober primer je priredba Belle Epoque, ki ga izvajajo Glass Candy, medtem ko The Chromatics raje črpajo iz rock zapuščine osemdesetih in se ne bojijo klasik Bruca Springsteena, kot tudi ne tega hita Kate Bush.

Mogoče še en pomemben vpliv in moment, ki ga današnji italofrik bendi dobro evocirajo, in sicer gre za kultne italijanske giallo šokerje legendarnega in še vedno aktivnega režiserja Daria Argenta (btw: njegova hči Asia Argento je trenutno ključna figura sodobnega neodvisnega filma). Za njegove najbolj znane filme so namreč delali muziko Goblin, ki so s svojo glasbo popolnoma zadeli filing italijanske pogrošne literature sedemdesetih in osemdesetih. Ni tudi odveč poudariti, da se po teh filmih ljudje niso več želeli ponoči sprehajati po ulicah Rima, podobno kot so nekoč cvikali pod tušem, za kar pa je seveda kriv sir Alfred.

Povezave:

http://www.myspace.com/italiansdoitbetterrecords
http://profile.myspace.com/index.cfm?fuseaction=user.viewprofile&friendid=19439297
http://www.myspace.com/glasscandy

Video:

Chromatics – In The City – Ob štirih zjutraj, v avtu, mestne luči, prazne ulice in tale komad. 

Giorgio Moroder – From Here To Eternity – Vrhunec italijanske disko muzike, ki si je zaslužil svoj comeback.

Glass Candy – Life After Sundown – Giorgio Moroder je prisoten v duhu.

Na željo nekaterih bralcev uvajam popolnoma subjektiven mesečni izbor dogodkov, katerih preprosto ne smete zamuditi. Opravičila ni za ignoriranje koncertov Islands, Sepultura, Soulfly, Botanica, razstav Kostje Gatnika, Marca Chagalla, žura Rispekt in filmov Frost/Nixon, Waltz with Bashir in Ex Bobnar.

Islands: Buba so skorajda edini promotorji v Sloveniji, ki skrbijo za koncerte zares svežih bendov. Termin in lokacija.

Botanica: Zvoki New Yorka in odmevi Firewater ter Gogol Bordello.Termin in lokacija.

Sepultura: Za vse metalske nostalgike.Termin in lokacija.

Soulfly: Za vse, ki so Sepulturo nehali poslušati, ko jih je zapustil Max Cavalera.Termin in lokacija.

Kostja Gatnik: Možnost ogleda pregledne razstave pionirja slovenskega stipa samo še do 15. 2. Termin in lokacija.

Rispekt: Bob Marley ima 64 let, pa še vedno zveni sveže.Termin in lokacija.

Frost/Nixon: Film o času, ko je dobro novinarstvo še kaj veljalo. Film o času preden je luč sveta ugledala oddaja Trenja. Termin in lokacija.

Ex Bobnar: Trije invalidi iščejo bobnarja za punk bend. Lahko bi bil začetek vica, lahko pa je tudi zelo dober zaplet filma. Termin in lokacija.

Valček z Bashirjem: Noben film v slovenskih kinematografih še ni imel tako dobrega tajminga. Kar se je v osemdesetih dogajalo v Libanonu, se danes dogaja v Gazi.Termin in lokacija.

Marc Chagall: Včasih smo ga lahko ulovili le na Dunaju, zdaj končno v Ljubljani. Termin in lokacija.

Oskarji so nekaj podobnega kot slovenska Ema – vsi jih gledajo in vsi se potem pritožujejo, kako je to ena neumna prireditev. Eme sicer ne spremljam, Oskarje pač, zato se mi vsakič, ko objavijo nominacije, dvigne pritisk in začnem razmišljat, hja, kako je to ena neumna prireditev. Kako je možno, da npr. v devetih od zadnjih desetih poskusov Akademija tako kiksne pri lociranju najboljših filmov? Teoretiki zarot bi rekli, da namenoma.

Okej, lani je bila izjema, ker sta bila filma No Country For Old Men in There Will Be Blood glede na konkurenco razred zase. Ampak spomnite se samo katastrof, kot sta bili Titanik in Zaljubljeni Shakespeare, pa vam bo vse jasno. Letos se bojim, da bo zgodba podobna, saj imamo med največkrat nominiranimi:

• “vzhodnjaški” film Slumdog Millionaire, ki skozi olivertwistovsko zgodbo prikazuje Indijo, kot si jo zamišljamo belci (zunaj ultra stiliziran, znotraj popolnoma prazen),
• obupno razvlečen “one idea” film Benjamin Button, kjer ima v skoraj treh urah Brad Pitt mogoče eno resno sceno, drugače pa se mora skozi cel film sprehajati digitalno postaran in delovati zelo zaskrbljen (In zato je nominiran za najboljšo moško vlogo???),
• malo precenjeni Milk o gejevskem aktivistu Harveyu Milku (Gus Van Sant je posnel že mnogo boljših stvari, nazadnje Elephant in Paranoid Park, za kar seveda ni dobil nobene nominacije),
• holokavst film Bralec, ki verjetno na to temo nima povedat kaj bistveno novega (priznam, nisem ga še videl, a knjiga mi ni bila preveč všeč) Zdaj sem ga videl. Brezveze.,
• in nazadnje, po mojem mnenju edini, ki si izmed petih nominirancev za najboljši film, Oskarja mogoče zasluži, a ga ne bo dobil: Frost/Nixon, ki skozi par intervjujev o Nixonu pove več kot triurni poskus Oliverja Stonea Nixon izpred par let (Frank Langhella je v vlogi Nixona popolnoma nadigral Anthonyja Hopkinsa).

Da se ne razburim preveč, ne bom niti omenjal tega, da so med nominiranci za tuje filme izpustili briljantno italijansko Gomoro, ne morem pa mimo tega, da med nominiranci za glavno moško vlogo ni Clinta Eastwooda.

Največji izmed še živečih ameriških režiserjev in dejansko zadnji ameriški klasik, je s filmom Gran Torino dobil labodji spev kar se tiče njegove igralske kariere. V liku Kowalskega je rezimiral vse svoje najbolj znane vloge: Moža brez imena iz Leonejevih vesternov, legendarnega Dirty Harryja in Billa Munnyja iz svojega (z Oskarjem nagrajenega) filma Unforgiven. Tip na koncu filma še celo odpoje naslovni komad filma, ki je balada, kakršnih ne delajo več. Brez skrbi, ta komad ni bil nominiran za Oskarja za najboljšo pesem, kot tudi ne Springsteenov The Wrestler. Lani so pri nominacijah za glasbo npr. “pozabili” na izvrstno muziko kitarista Radiohead Johnnyja Greenwooda za film There Will Be Blood. Baje so jo diskvalificirali zaradi uporabe semplov iz drugih filmov. Kar le še potencira nazadnjaško filozofijo članov Akademije.

Skratka, nima se smisla razburjat, če razumete, kaj hočem reči, bom pa na dan podelitve zagotovo pred televizijo čakal, da moji favoriti ponovno izgubijo.

Video:

Naslovna pesem iz filma Gran Torino.

Verzijo istega komada, kjer zapoje tudi Clint Eastwood, lahko poslušate na YouTubu

Video 2:

The Wrestler – Bruce Springsteen.

*Oskar, pejd domov!